Kaj je znamka?

Kot znamka se sme registrirati kakršenkoli znak ali kakršnakoli kombinacija znakov, ki omogočajo razlikovanje blaga ali storitev enega podjetja od blaga ali storitev drugega podjetja in jih je mogoče grafično prikazati. To so zlasti besede, vključno z osebnimi imeni, črke, številke, figurativni elementi, tridimenzionalne podobe, vključno z obliko blaga ali njihove embalaže, in kombinacije barv kot tudi kakršnakoli kombinacija teh znakov.

Kot znamke se ne sme registrirati znak:

• ki ne more biti znamka;
• ki je brez slehernega razlikovalnega učinka;
• ki lahko v gospodarskem prometu označuje izključno vrsto, kakovost, količino, namen, vrednost, geografski izvor ali čas proizvodnje blaga ali opravljanja storitev ali druge značilnosti blaga ali storitev;
• ki vsebuje ali sestoji iz geografske označbe, ki označuje vina ali žgane pijače, če se prijava znamke nanaša na vina ali žgane pijače, ki nimajo takega izvora;
• ki sestoji izključno iz znakov ali označb, ki so postali običajni v jezikovni rabi ali v dobroverni in ustaljeni praksi trgovanja;
• ki sestoji izključno iz oblike, ki izhaja iz same narave blaga ali je nujna za dosego tehničnega učinka ali daje blagu bistveno vrednost;
• ki nasprotuje javnemu redu ali morali;
• ki zavaja javnost, zlasti glede narave, kakovosti ali geografskega izvora blaga ali storitev;
• ki vsebuje uradne znake ali punce za kontrolo ali jamstvo kakovosti blaga ali jih posnema;
• za katerega ni bilo izdano dovoljenje pristojnih organov in mora biti zavrnjen na podlagi 6.ter člena Pariške konvencije;
• ki vsebuje ali posnema znamenja, embleme ali grbe, ki niso obseženi s 6.ter členom Pariške konvencije, vendar imajo poseben javni pomen, razen če so pristojni organi zanje izdali dovoljenje za registracijo.

Grba, zastave ali njunih sestavnih delov oziroma slovenske narodne zastave ter besedila in notnega zapisa melodije himne, se ne sme zavarovati ali uporabljati kot znamko, razen kolektivnih znamk, katerih nosilci so ministrstva ali Vlada Republike Slovenije (8. člen Zakona o grbu, zastavi in himni Republike Slovenije ter o slovenski narodni zastavi).

Društva ali združenja pravnih ali fizičnih oseb, vključno z zvezo društev ali združenj, lahko določen znak registrirajo tudi kot kolektivno znamko. Kot kolektivna znamka se lahko registrira vsak znak, ki je primeren za razlikovanje blaga ali storitev članov nosilca kolektivne znamke od blaga ali storitev drugih podjetij z ozirom na proizvodni ali geografski izvor, vrsto, kvaliteto ali kakšne druge značilnosti, ki so določene s pravilnikom o kolektivni znamki. Vložnik prijave za registracijo kolektivne znamke mora skupaj s prijavo predložiti pravilnik o kolektivni znamki.

Začetek strani

---

Varstvo znamke v Sloveniji

Znamka daje individualno karakteristiko proizvodu oziroma storitvi posameznega gospodarskega ali fizičnega subjekta, ki nastopa na tržišču in z njo opozarja konkurente in potrošnike na svojo navzočnost in aktivnost. Z registracijo znamke si zagotovimo izključno pravico do uporabe določenega znaka za označevanje svojih proizvodov ali storitev, s tem preprečimo vsakomur, da bi za enake ali podobne proizvode ali storitve uporabljal enak ali zavajujoče podoben znak in nam s tem povzročal škodo pri trženju naših proizvodov ali storitev.
Subjekti s svojimi proizvodi in storitvami vstopajo v gopodarski promet tako doma kot v tujini. Najprej je pomembno pridobiti nacionalno varstvo oziroma registracijo, torej varstvo v Sloveniji, sledi pa pridobitev varstva v tujini, predvsem tam, kjer svoje proizvode ali storitve tržimo.

Prijavo za registracijo znamke vložite pri Uradu RS za intelektualno lastnino, bodisi osebno v sprejemni pisarni urada bodisi po pošti oziroma telefaksu.

Urad nudi prijaviteljem osnovne informacije o pripravi vloge in o postopku, v čitalnici urada pa so na razpolago računalniške baze podatkov o prijavljenih in registriranih znamk.

V skladu z veljavnimi predpisi lahko domače pravne in fizične osebe vlagajo prijave in opravljajo vsa dejanja pred uradom neposredno, tuje pravne in fizične osebe pa le po zastopniku, ki je vpisan v register zastopnikov urada.

Začetek strani

---

Varstvo znamke v tujini

Pridobitev varstva oziroma registracije znamke v drugih državah lahko poteka po treh različnih poteh.

Najosnovnejša oblika prijave je nacionalna prijava, ki se vloži neposredno pri ustreznem nacionalnem organu države, v kateri želimo varovanje. Pri tem praviloma mora tuji prijavitelj postopek izvesti prek zastopnikov, ki so vpisani v register zadevne države. Pri iskanju tujih zastopnikov so vam lahko v pomoč zastopniki, ki so vpisani v register slovenskega urada. Pri večini držav je postopek zelo podoben postopku pred našim uradom.

Na temelju nacionalne registracije ali prijave znamke v Republiki Sloveniji lahko imetnik oz. prijavitelj znamke uveljavlja mednarodno registracijo znamke v okviru Madridskega sporazuma in Protokola k Madridskemu sporazumu, katerega članice so v glavnem vse pomembnejše evropske države. Prijava za mednarodno registracijo() se vloži na ustreznem obrazcu() pri Uradu RS za intelektualno lastnino, ki vlogo pošlje Svetovni organizaciji za intelektualno lastnino v Ženevi.

Znamke Skupnosti (Community Trade Mark-CTM) se vlagajo skladno z določili uredbe Sveta (ES) št. 40/94 z dne 20. decembra 1993 o blagovni znamki Skupnosti (Uredba) in pravilnika o njenem izvajanju. Uredba vzpostavlja sistem zaščite oziroma registracije blagovne in storitvene znamke, ki obstaja hkrati z nacionalnimi sistemi v državah članicah EU. Za CTM znamko je značilno načelo enotnosti, kar pomeni, da ima učinek na celotnem področju EU. Na podlagi Uredbe je mogoče z eno samo prijavo registrirati znamko z veljavnostjo v vseh državah članicah EU.
Uredba, pravilnik, natančna navodila za prijavitelje, obrazci, višina pristojbin, seznam zastopnikov, so na voljo na spletni strani Urada za harmonizacijo notranjega trga za znamke in modele Evropske unije (OHIM), do katere lahko dostopate tudi prek domače strani našega urada oziroma v čitalnici urada.
Prijavo CTM lahko pri OHIM-u ali Uradu RS za intelektualno lastnino vloži vsak državljan Republike Slovenije ali pravna oseba, ki ima sedež na njenem ozemlju. Prijava se vloži v enem od uradnih jezikov EU (tudi v slovenščini), sam postopek registracije pa poteka po izbiri prijavitelja bodisi v angleščini, francoščini, italijanščini, španščini ali nemščini. Prijavitelj lahko vloži prijavo sam ali prek zastopnika, ki je vpisan v register zastopnikov pri OHIM-u.
Če je prijava vložena pri slovenskem uradu, mora prijavitelj plačati pristojbino za pošiljanje prijave, ki znaša 10.000 SIT.

Pogodba o pristopu desetih držav k Evropski uniji vsebuje ustrezne določbe, s katerimi je urejeno varstvo CTM v novih državah članicah. Varstvo CTM, registriranih pred dnem pristopa, se avtomatično razširi na nove članice, tako da imajo enak učinek v celotni Skupnosti. Postopki za ugotovitev ničnosti ali izbris CTM iz registra OHIM-a niso dovoljeni, če razlogi za to izhajajo zgolj iz pristopa nove države članice. Uporabo kasnejše CTM, katere varstvo je bilo avtomatično razširjeno na novo članico, se sme v sodnem postopku prepovedati, če je bila nacionalna pravica pridobljena v novi državi v dobri veri pred dnem pristopa te države.

Začetek strani

---

Postopek registracije znamke

Prijava znamke mora vsebovati:

• zahtevo za registracijo znamke, praviloma na izpolnjenem obrazcu SIPO Z-1() ;
• seznam proizvodov oziroma storitev v dveh izvodih, v katerem so proizvodi in storitve razvrščeni v skladu z mednarodno klasifikacijo blaga in storitev;
• prikaz znaka v črno-beli tehniki v petih izvodih; če se zahteva varstvo znaka v barvi prikaz znaka v barvi v petih izvodih;
• pravilnik o kolektivni znamki, če se zahteva registracija kolektivne znamke;
• potrdilo o plačilu predpisane prijavne pristojbine() ;
• dokazilo o prioriteti, če je le-ta zahtevana;
• pooblastilo zastopniku() , če je prijava vložena po zastopniku.

Obrazec za prijavo znamke je na voljo tudi na spletni strani urada. Potrebno ga je predložiti v treh izvodih.

Urad določi datum vložitve prijave in številko prijave pri vsaki prijavi, ki vsebuje najnujnejše sestavine, in sicer: navedbo, da se zahteva registracija znamke, podatke, ki omogočajo ugotovitev identitete prijavitelja ali vzpostavitev stika z njim, prikaz znaka in navedbo blaga ali storitev, za katere se zahteva varstvo z znamko.
Če zahteva ne vsebuje najnujnejših sestavin, urad pozove vložnika, da dopolni zahtevo. Ko je ta popolna, ji urad dodeli datum vložitve in številko.

Sledi formalni preizkus, v katerem urad ugotavlja, ali prijava izpolnjuje zahteve iz Zakona o industrijski lastnini () in Pravilnika o vsebini prijave znamke() . Če ugotovi pomanjkljivosti, pozove prijavitelja, da jih odpravi, in če ta to stori, nadaljuje s postopkom. Po opravljenem formalnem preizkusu prijave urad preveri, ali je ob upoštevanju absolutnih razlogov za zavrnitev znamke (42. in 43. člen zakona) prijavljeni znak mogoče registrirati kot znamko. Če ugotovi, da prijavljeni znak ustreza zahtevam iz 42. in 43. člena zakona, objavi prijavo znamke v svojem uradnem glasilu (BIL).

Po objavi znamke lahko imetnik prejšnje znamke v treh mesecih od dneva objave vloži pisni ugovor zoper registracijo znamke. O vloženem ugovoru urad obvesti prijavitelja znamke. Na podlagi navedb iz ugovora in morebitnega mnenja prijavitelja preveri utemeljenost ugovora.

Če ugovor zoper registracijo znamke ni bil vložen, urad pozove prijavitelja, naj plača pristojbino za registracijo znamke za prvih deset let. Po prejemu predpisane pristojbine () izda odločbo o registraciji znamke, podatke o znamki pa objavi v svojem uradnem glasilu.

Znamka velja 10 let od dneva vložitve prijave, vendar se njena veljavnost lahko za enako obdobje neomejeno podaljšuje.

Začetek strani