Splo¹no reèeno, obsega intelektualna lastnina pravice, ki izhajajo iz intelektualne aktivnosti na industrijskem, znanstvenem, literarnem in umetni¹kem podroèju. Dr¾ave imajo zakone, s katerimi varujejo intelektualno lastnino, iz dveh glavnih vzrokov. Prvi opredeljuje moralne in ekonomske pravice avtorja nad njegovo stvaritvijo in pravice javnosti do dostopa do teh stvaritev. Drugi pa je promocija ustvarjalnosti in raz¹irjanja ter uporabe rezultatov teh stvaritev in vzpodbujanje po¹tene trgovine, ki bo prispevala k gospodarskemu in socialnemu razvoju.

Intelektualne stvaritve, kot so ideja za izum, glasbeno delo ali znamka, ne morejo biti, tako kot to velja za fiziène predmete, varovani pred uporabo s strani tretjih oseb samo z lastni¹tvom nad njimi. Ko je intelektualna stvaritev enkrat dostopna javnosti, njen ustvarjalec ne more veè nadzorovati njene uporabe. To osnovno dejstvo, namreè nemoè varovanja neèesa samo s posedovanjem, opredeljuje celoten koncept zakonov o intelektualni lastnini.

Zakoni o intelektualni lastnini so namenjeni varovanju ustvarjalcev in drugih proizvajalcev inteluktualnih dobrin in storitev z zagotovitvijo doloèenih, èasovno omejenih, pravic za nadzor nad izrabo teh pravic. Te pravice se ne nana¹ajo na realne (fiziène) predmete v katerih je stvaritev vsebovana (zaobse¾ena), temveè samo na intelektualno stvaritev kot tako.

Tradicionalno delimo intelektualno lastnino na razliène pravice().

V Sloveniji pokrivajo podroèje intelektualne lastnine trije zakoni, ter veèje ¹tevilo mednarodnih konvencij in sporazumov, h katerim je Slovenija pristopila.
Trije osnovni zakoni so: Zakon o avtorski in sorodnih pravicah, Zakon o industrijski lastnini in Zakon o varstvu topografije polprevodni¹kih vezij()

Začetek strani